Domačija, ki pripoveduje zgodbo Rečice
Mrakova domačija stoji na Rečici, eni izmed starih blejskih vasi. Je eden redkih ohranjenih primerov nekdanje podeželske arhitekture Bleda. Obiskovalcem približa življenje na premožnejši kmetiji, kjer sta bila dom in delo tesno povezana.
Stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje, dvorišče, vrt in sadovnjak so sestavljali zaokroženo celoto. Domačija se je skozi generacije spreminjala in prilagajala potrebam svojih prebivalcev. Njeno starejše stavbno jedro sega v 17. stoletje, večji del pa priča o podobi gorenjske domačije 18. stoletja.
Danes lahko obiskovalci v ohranjenem okolju začutijo del nekdanjega življenja Rečice in podeželskega Bleda.
DRUŽINA NA MRAKOVI DOMAČIJI
Družinska vez z domačijo
Zgodba Mrakove domačije je tesno povezana z družino Slavka Oblaka. Pr’ Mrako sta živela Anton Slivnik (roj. 1870), doma z Rečice, in njegova žena Marija, rojena Jamar z Bohinjske Bele. Imela sta štiri otroke: Antona, ki je postal zdravnik v Radovljici, Jerco, poročeno Rajner, hčer, poročeno Kapus, ter Ivanko Slivnik, pozneje poročeno Oblak.
Ivanka je bila mati kiparja Slavka Oblaka. Skupaj s svojo materjo Marijo Slivnik je zgradila domačijo Pr’ Klemenu. Poročila se je z Leopoldom Oblakom iz Škofje Loke. Rodila sta se jima sinova Leopold in Franc Alojz Oblak (1934), pozneje uradno preimenovan v Alojza Slavka Oblaka – kiparja Slavka Oblaka.
VSAKDAN NA DOMAČIJI
Življenje Pr' Mrako
Mrakova domačija je bila več kot dvesto let dom številnih generacij. Stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje, dvorišče in nekdanji sadovnjak so skupaj sestavljali prostor vsakdanjega življenja in dela.
Hiša je bila zasnovana tako, da je povezovala bivanje, shranjevanje pridelkov in pripravo hrane. V pritličju so bili veža, kuhinja in shrambni prostori, v nadstropju pa sobe. Veža je bila osrednji komunikacijski prostor, iz katerega se je dostopalo v druge dele hiše. Življenje se je skozi stoletja spreminjalo, z njim pa tudi uporaba posameznih prostorov.
Posebnost domačije je, da je skozi številne prezidave ohranila značilnosti starega kmečkega doma. Prav zato nam danes omogoča vpogled v način bivanja v blejskih vaseh pred velikimi spremembami 20. stoletja.
Kako je bila domačija zasnovana?
Stanovanjska hiša
Najstarejši raziskani deli današnje hiše segajo v drugo polovico 17. stoletja. Takrat je bila hiša še pritlična. Vanjo se je vstopalo skozi glavni vhod v vežo, ob kateri je bilo odprto ognjišče oziroma kurišče za lončeno peč v hiši – glavnem bivalnem prostoru. V 18. stoletju so hišo povečali in nadzidali. Dobila je obliko, ki jo je v veliki meri ohranila do danes.
Veža, kuhinja in shrambe
Veža je povezovala glavne prostore domačije. Ob njej so bili razporejeni shrambni prostori – klet, kašča in zgornja shramba – ter drugi prostori, povezani z vsakdanjim življenjem. Posebej zanimiva je bila črna kuhinja. Dim ni odhajal skozi dimnik, temveč se je razširil pod obokani strop in nato skozi odprtine uhajal iz prostora. V kuhinji so uporabljali odprto ognjišče, pozneje pa so vanjo postavili tudi zidani štedilnik.
Gospodarsko poslopje, dvorišče in sadovnjak
Stanovanjsko hišo je dopolnjevalo gospodarsko poslopje. Skupaj sta tvorila funkcionalno celoto kmečke domačije, v kateri sta bila bivanje in delo neposredno povezana. Med stanovanjskim in gospodarskim delom je bilo dvorišče, domačijo pa je obdajal sadovnjak. Zunanji prostor zato ni bil samo okolica hiše, ampak pomemben del njenega vsakdanjega življenja.
Poiščite sledi stare hiše
Med obiskom Mrakove domačije lahko še danes opazujete sledi različnih obdobij njene dolge zgodovine. Bodite pozorni na kamnite okenske in vratne okvirje, izdelane iz peračiškega zelenega kamna oziroma tufa, ter na obokani strop v veži. Ohranili so se tudi sledovi nekdanjih kurišč in prezidav, ki pričajo o spreminjanju načina bivanja. Posebej zanimivi so sledovi črne kuhinje, kjer se je dim nekoč prosto razširjal pod stropom. Majhne vdolbine v stenah kažejo, kam so vstavljali goreče trske za razsvetljavo prostorov.
Hiša tako ni nastala naenkrat. Njene stene, odprtine in prostori pripovedujejo zgodbo številnih prezidav ter prilagajanja potrebam ljudi, ki so v njej živeli.
