Od skednja do galerije
Galerija Slavka Oblaka je urejena v nekdanjem gospodarskem poslopju Mrakove domačije. Prostor, ki je bil nekoč namenjen delu in vsakdanjemu življenju domačije, je z obnovo dobil novo vlogo. Danes v njem domuje izbor kiparskih del Slavka Oblaka. Obisk galerije se začne z uvodom v življenje in delo Slavka Oblaka. V spodnjem delu galerije si obiskovalci v multimedijskem prostoru lahko ogledajo dokumentarni film o njegovem življenju in ustvarjanju. Pot nato nadaljujejo med bronastimi plastikami v osrednjih galerijskih prostorih.
Galerija tako povezuje dva svetova: ohranjeno domačijo in umetnost. Nekdanji skedenj z leseno konstrukcijo in sledmi preteklosti ustvarja posebno okolje za bronaste plastike. Obisk galerije je zato hkrati srečanje z Oblakovim kiparstvom in z zgodovino prostora, v katerem je zbirka predstavljena.
Razstava je zasnovana tako, da omogoča več kot običajno muzejsko gledanje. Umetniška dela lahko obiskovalec spoznava z različnih strani in razdalj, kjer narava del in način postavitve to dopuščata, pa tudi z dotikom. Izkušnjo dopolnjujejo avdio- in videovsebine, ki odpirajo dodatne zgodbe o umetniku, njegovem delu in prostoru.
Kaj boste videli v galeriji?
Razstava predstavlja raznolikost Oblakovega kiparskega ustvarjanja – od portretov in človeških figur do živali, rastlinskih oblik, sakralnih motivov, vodnjakov in zasnov za javni prostor.
Med obiskom lahko spremljate, kako umetnik izhaja iz sveta okoli sebe in kako se prepoznavne oblike v njegovih delih spreminjajo, poenostavljajo in prehajajo v svobodnejše kiparske forme. Isti motiv se lahko pojavi v različnih velikostih in različicah ter dobi vedno nekoliko drugačen značaj.
ISKANJE ČLOVEŠKE PODOBE
Človek in portret
Človeška figura je ena od stalnic Oblakovega kiparstva. V galeriji so na ogled portreti, glave in figure, pri katerih ga zanima tako prepoznavnost posameznika kot izraz telesa, drže in obraza.
Nekatera dela ostajajo blizu realističnemu upodabljanju, druga človeško podobo postopoma poenostavljajo in preoblikujejo. Obiskovalec lahko tako primerja različne načine, kako je Oblak iz človeškega obraza in telesa razvijal kiparsko obliko.
KO NARAVA POSTANE UMETNOST
Narava, živali in rastlinske oblike
Narava je Oblaku ponujala bogat svet motivov. Med njegovimi
plastikami srečamo živali, cvetove, popke in druge rastlinske oblike. Umetnik
jih ni le posnemal, temveč jih je opazoval kot izhodišče za kiparsko
raziskovanje.
Isti motiv je lahko razvijal v različnih velikostih in različicah – od drobne plastike do zasnove za večje delo. Ob opazovanju teh del lahko odkrivate, kako se oblika iz narave postopoma spreminja v umetnikov lasten kiparski znak.
KO FIGURA POSTANE SIMBOL
Sakralni motivi
Poseben del Oblakovega ustvarjanja predstavljajo sakralni motivi.
Človeška figura se tu povezuje s simbolnimi in duhovnimi vsebinami.
Tudi pri teh delih lahko opazujemo širok razpon njegovega kiparskega jezika: od bolj prepoznavnih figurativnih podob do izrazitejšega poenostavljanja in stilizacije oblik.
KO SKULPTURA VSTOPI V PROSTOR
Vodnjaki in javne plastike
Oblaka je zanimalo tudi kiparstvo, namenjeno javnemu prostoru.
Pomembno mesto imajo zlasti vodnjaki, pri katerih se bronasta plastika poveže z
vodo, gibanjem in zvokom.
Rastlinske oblike, cvetovi in popki se lahko iz majhne plastike
razvijejo v večjo prostorsko kompozicijo. V galeriji lahko tako spremljate pot
od kiparske zamisli do del, zasnovanih za trg, park ali drug javni prostor.
Motiv vodnjaka hkrati povezuje galerijo z zunanjim prostorom domačije. Kar obiskovalec v galeriji spozna kot umetniško zamisel, lahko na vrtu doživi drugače – skozi gibanje, prostor in zvok vode.
Bron kot Oblakov material
Bron je eden ključnih materialov Oblakovega kiparstva. Omogočal mu je natančno oblikovanje površine, obenem pa trdnost, potrebno za večje plastike in dela na prostem.
Na bronastih delih lahko od blizu opazujete sledi modeliranja, razgibane površine in različne načine obdelave materiala. Prav površina razkriva veliko o umetnikovem postopku – o tem, kako je obliko gradil, spreminjal in ji dajal končni kiparski značaj. Pri izbranih delih postane pomemben tudi dotik. Oblike, volumen in površino tako lahko spoznavamo ne le z očmi, ampak tudi s tipom.
Taktilnost ni zgolj prilagoditev za slepe in slabovidne obiskovalce, temveč eden od načinov, kako lahko Oblakovo kiparstvo doživijo vsi obiskovalci.
Vrt kot odprta galerija
Iz galerije vodi pot na vrt, kjer se način obiskovanja ponovno spremeni. Obiskovalec ni več predvsem opazovalec umetniških del, ampak se začne gibati skozi prostor.
Vrt postane odprta galerija, v kateri se prepletajo umetnost, kulturna dediščina in narava. Skulpture se srečujejo z rastlinjem, vodo, svetlobo in zvoki okolja, obiskovalec pa jih odkriva med hojo po domačiji.
Na posameznih postajah se odpirajo različne zgodbe. Nekatere pripovedujejo o preteklosti domačije, druge vzpostavljajo povezavo z Oblakovim ustvarjanjem, tretje pa vabijo k opazovanju in zaznavanju okolja: Kaj vidim? Kaj slišim? Česa se lahko dotaknem? Kako se prostor spreminja med hojo?
